Tiskane izdaje
Pravijo, da smo dandanes le palčki, ki stojimo na ramenih velikanov. Resda zaradi tega občasno vidimo dlje, a po drugi strani gledati dlje od lastnega nosu zahteva precejšen mentalni in včasih tudi fizični napor. Zato se neredko zgodi, da se izvoljeni predstavniki ljudstva ali kako drugače za skupno dobro pooblaščeni posamezniki pri klepanju besed pogosto zatečejo k citatom te ali one zgodovinske osebnosti, ki naj bi njihovi (pogosto šibki) tezi dala dodatno težo. Oziroma, vsaj mislijo, da bo tako. Tudi v Blatnem dolu, kjer so bile zadnja leta sicer bolj popularne hajke glede plagiatov, a prav tako pogost pojav so iz konteksta vzeti, napačni ali celo izmišljeni citati.
Pisalo se je leto 2012, ko je kasnejši uporabnik puščavniških storitev zapora na Dobu, v parlamentu ob ponovnem prevzemu premierske funkcije citiral Cicera, rekoč »proračun mora biti usklajen, zakladnica ponovno napolnjena, javni dolg je treba zmanjšati, aroganco uradnikov je nujno brzdati in pomoč tujim deželam znižati, sicer bo Rim bankrotiral«. Da bi bila mera polna, je Janša celo dodal, da gre za znani citat, velikokrat ponovljen v številnih parlamentih in da v osnovi še vedno drži.
A ne drži in nikoli ni držal. Citat se je namreč znašel v romanu A Pillar of Iron ameriške pisateljice Taylor Caldwel, republikansko-reaganomični fikciji o slavnem rimskem senatorju, ki ima z resničnim življenjem približno toliko zveze kot pisateljičina obsesija s teorijo zarote, da svet v resnici vodi majhna skupina superbogatašev. Kar sicer pojasni, kako se je citat lahko znašel v takratnem Janševem govoru, saj se teoretiki zarote preprosto začutijo, a zaradi tega ni nič bolj resničen.
Janši je sicer treba priznati, da se je pri iskanju napačnih citatov vsaj potrudil. Cicero v enaindvajsetem stoletju ni ravno prva izbira, kadar je treba lastne zablode utrjevati z mislimi drugih. Dosti bolj popularna sta, denimo, dalajlama in Paulo Coelho.
Ali pa Winston Churchill. Državnik, ki se je pridušal, da ni postal britanski premier zato, da bi načeloval razpadanju imperija (in potem počel točno to − načeloval razpadanju imperija), je neskončno priročen vir citatov. Njegova kariera je polna vzponov in padcev, zmag in zablod, ki jih je, cepljene na njegovo že takrat zastarelo viktorijansko retoriko, kanaliziral v brezčasne misli in dovtipe. Le da marsikak citat sploh ni njegov.
V času, ko je kapitalizem kljub finančnemu in gospodarskemu zlomu (ali pa prav zaradi njega) naredil veliki comeback, nas prepričujejo, da je osnovna in največja težava te družbe pošast socializma, ki se, prosto po Marxu, spet plazi po Evropi in ki ji nasedajo predvsem mladi. Pri tem si pomagajo z domnevno Churchillovim stavkom, da »samo brezsrčen človek ni socialist pri petindvajsetih in samo neumen človek ni konservativec pri petintridesetih letih«.
Winston tega ni nikoli rekel. Ne samo da bi s takšnim stavkom v dno duše užalil svojo ženo Clementine, ki jo je izjemno ljubil in ki je bila liberalka vse življenje. Tudi Churchill sam je bil pri petintridesetih letih starosti prepričan liberalec, kar je bila v takratni britanski etablirani politiki najbolj levičarska opcija (laburistična stranka je bila takrat še v povojih). Prav pri svojih petintridesetih letih, leta 1909, je Churchill v britanski sistem uvedel nezaslišano novost, o kateri so industrialci trdili, da bo potopila britansko gospodarstvo − minimalno zajamčeno plačo.
Da bi bila ironija popolna, je Churchill dejansko pomagal potopiti britansko gospodarstvo. Ne z minimalno plačo in uvedbo osnov socialne varnosti, pač pa leta 1924, ko je − takrat že spet kot član konservativne stranke − v vlogi finančnega ministra britanski funt ponovno postavil na zlato podlago. Sledili so deflacija, visoka nezaposlenost in gospodarski kolaps, vse to le nekaj let pred globalnim gospodarskim zlomom leta 1929.
Winston Churchill, edini zahodnoevropski politik, ki se je znal in zmogel postaviti po robu nacistični Nemčiji, na splošno velja za enega najslabših finančnih ministrov v zgodovini britanskega imperija. Ni čudno, da njegovih citatov iz tistega obdobja ne boste zasledili.
Danes, ko svet in domovina počasi vendarle dojemata, da je kriza zgolj nova normala, takšna, kot je bila v času velike depresije ali v Jugi v osemdesetih letih, protikrizna retorika postaja vedno bolj bojevita. Proti krizi se bojujemo. V bitki s krizo je treba zmagati. Osvojiti moramo nove trge in sklepati nove koalicije (voljnih?). In kdo nam lahko v tej vojni proti krizi lahko pomaga bolje kot Winston Churchill, stari prdec, ki je živel dovolj dolgo, da je za vsako možno situacijo pripravil primeren citat.
Oni dan je tako aktualni predsednik države, ko je izrekal dobrodošlico novim parlamentarcem, ugotovil, da je kriza premagljiva in spomnil na Churchilla, češ da »trud po naših najboljših močeh ni več dovolj. Čas je, da naredimo pravo stvar. Vse druge možnosti smo namreč že izčrpali.«
Vrli prezident je pri tem ciljal na Churchillovo domnevno opazko o ZDA, ki so se otepale vstopa v globalno razpaljotko po imenu druga svetovna vojna kolikor se je dalo, dokler se ni dalo več. A resnica je, da dobri stari Winnie tega nikoli ni rekel.
Še več, vse kaže, da gre za citat izraelskega levičarskega politika in diplomata Abbeja Ebana v kontekstu normalizacije meddržavnih odnosov Izraela in njegovih sosed, ne pa boja proti krizi ali drugemu skupnemu sovražniku.
Sklep je seveda skrb vzbujajoč. Kajti če Churchill tega ni rekel, in če narediti pravo stvar pomeni umiriti razmere, ne pa boriti se na vso moč, potem − prosto po Pahorju − tudi kriza ni premagljiva. A to nas ne bi smelo presenetiti. Bitk, ekonomskih ali siceršnjih, se namreč ne dobiva s citati.
Danes, ko tudi v Sloveniji zagonska podjetja rastejo kot gobe po dežju, bi morda našli junaka, ki bi znal avtomatizirati iskanje in preverjanje napačnih citatov. Promet na spletnem servisu je tako rekoč zagotovljen. A vendar se ne kaže preveč vznemirjati. Nenazadnje je že Abraham Lincoln dejal, da ne smete verjeti vsemu, kar preberete na internetih.
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika in novinarja, na straneh Nedela pa v vlogi političnega komentatorja sooblikuje družbeno klimo. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si, katerega prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri. Prihodnjič ga boste torej lahko na naši strani brali v četrtek, 9. oktobra.
